EN
Slikovne knjige so v središju učenja ranega otroštva, kot da bi bile vrata, ki se odpirajo med fantazijo in prvim gradivom branja. Svetle slike in preproste zgodbe pritegnejo pozornost mladega otroka in tiho spodbujajo rast njegovega možgana in čutnosti. Vsako stran nudi nove besede, ideje in celo posnetke drugačnih kultur, zato jih učitelji tako cenijo.
Ena jasna prednost teh knjig je način, kako spodbujajo govorno in poslušalne spretnosti. Ker slike pritegnejo otroke, slišijo veliko različnih besed in stavkov še preden lahko berete sami. Ta zgodnja, bogato jezična igra se neposredno povezuje z močnejšimi ocenami kasneje. Učitelji lahko pritožijo zgodbo iz knjige, vprašajoče otrok, kaj bo prišlo naslednje, jim dovoljujejo, da se sprašujejo ali šepetajo, in ti majhni koraki vsebujejo kritično miseljenje in lažje razgovorne navade.
Slikovne knjige storijo veliko več, kot da samo polnijo čas za zgodbe; so tiho voditelji socialno-emocionalnega učenja. Veliko zgodb obravnava prijateljestvo, empatijo ali reševanje sporov, daje pa otrokom varno prostoro, da opazujejo, kako se počutijo in kako se počutijo tudi drugi. Ko se otrok poveže z junakom ali celo z mrzljivim živaljem, lekcije o dragoste, strpljenju in skupni delavi vstopijo skoraj nepoznano. Ta emocionalna povezava naredi branje bogatejše in zgradi socialno znanje, ki ga otroci potrebujejo, medtem ko rasteta.
Začasno za občutev in besede, slišne knjige tudi možgani dajo trdo delo. Videnje jasnega likovnega umetništva ob preprostih stavitvah podkajajo otrokom, da povežejo eno z drugim, kar pomeni, da se razumevanje pojavlja hitreje. Zabavna opravila, kot so ponavljanje zgodbe, pogovarjanje o strani ali uganivanje, kaj bo naslednje, globlje zakorijajo in držejo male roke zaposlene. Tudi težke ideje - igranje, gravitacija, sezoni - pojasnijo v preprostih slikah in besedih, tako da se material nikoli ne zdi nedosegljiv.
V prihodnje, slišne knjige bodo še vedno zasedale sredino učilnic ranega otroštva. Učitelji sedaj iščejo zgodbe, ki odražajo barvo kože vsakega otroka, družinsko ureditev in vsakdanje doživetje, kar dokazuje, kako širok in vabilen je lahko knjižnica. Ko otroci brijo knjige, ki izgledajo ali se čutijo kot njihovi lastni življenjski potek, se bolj hitro prilagodijo in več govorijo, vemočno vedoči, da njihova zgodba šteje. Hkrati pa vabljive, vrtljive digitalne zgodbe povabijo male roke, naj pritisnejo, premaknejo in usmerijo dejanje, kar naredi branje podobno igri.
Tako ostanejo slike v knjigah več kot le slastna umetnost in hitri prikladki; vodijo majhne usta v govorni praksi, pomagajo velikim čutitvam, da varno prisotujejo, in dajete rastočim možganom stalno prakso razmišljanja. Ko učitelji nadaljujejo z dviganjem teh jasnih strani, lahko predšolska izobrazba le pakuje več širitve, dobre volje in ravno stare obživljene radosti od knjig.
Šole posvečajo bolj pozorno slikovnim knjigam, ki prikazujejo likove in kulture po vsem svetu. Izobraževalci vemo, da branje zgodb, kjer otroci vidijo same sebe - in kjer srečajo druge -, daje mlшим beralcem samopouzdanje in večjo perspektivo na življenje. Hkrati jim naraščajoča tehnologija omogoča objavljencem, da dodajo posnetke, zvok in dotične elemente preprostim stranem z zgodbo, tako da si digitalni otroci danes knjige ne morejo privreči.